Slovenska pisateljica Nataša Konc Lorenzutti je v svojem novem romanu zapisala zgodbo o družinski skrivnosti Miheličevih. Ob smrti none Barbare maturantka Sonja postopoma razkriva kruto usodo svojih prastaršev, ki sta umrla v Auschwitzu, njuna otroka Janko in Barbara sta bila odpeljana v Avstrijo, sestrica Sonja pa je izginila.

Zatipk je posebne vrste nevidni škrat, ki se v svetu nereda (entropije) in staranja stvari ukvarja s knjižnimi zatipki, napakami v knjigah, časopisih in revijah. Hodi v tretji razred Osnovne šole staranja stvari in ima prijatelja Fleka, za katerega ni težko uganiti, v čem je najboljši.

Ob tej zbirki kratkih zgodb Toma Podstenška sem se najprej spomnil na ploščo Boštjana Narata Konec sveta vedno pride nenapovedano, saj je v obeh naslovih nekaj domiselnega poigravanja z besedami, ki imajo praviloma zelo resen zven.

Slog pisanja, za katerega se je v svojem novem delu, ki ga je tudi ilustriral, odločil vsestranski ustvarjalec Ivan Mitrevski, je skorajda reportažen. Pripovedovalec v slikanici Bolhograd: Zgodba o prav posebnem mestu v kramljajočem tonu opisuje mestni vrvež, v to nit pa vključi tudi izjave prebivalcev – najrazličnejših psov, ki imajo raznovrstne značaje.

Pipi Pišče (v naslovu zapisano z veliko začetnico, kar pomeni, da je to njegov priimek) je zvedavo pišče, ki o svetu ve bore malo, a ga zato raziskuje s toliko večjim zanimanjem in neusahljivo radovednostjo. Predvsem pa ves čas nekaj išče (razen takrat, kadar samo čaka), a včasih še sam ne ve, kaj.